Slovenci moramo vstati in se postaviti zase

 objavljeno, revija Zarja; marec, 2016

 

“Tu sem, da uravnavam karmo prednikov in zdravim sebe,” pravi karmična svetovalka Špela Poljanšek Klaneček.

 

Špelo Poljanšek Klaneček poznamo iz oddaje Kozmika TV, ima pa tudi svojo svetovalnico Karmično svetovanje. Končala je šolanje za bioterapevta pri Marjanu Ogorevcu, obiskovala IPAL – inštitut za psihološko astrologijo in ima učiteljsko stopnjo reikija. »Tu sem, da uravnavam karmo prednikov in zdravim sebe,« pojasni in doda, da jo je beseda karma od nekdaj prevzemala. Po večletnih izkušnjah pravi, »da ljudi še vedno najbolj zanima, kaj jih čaka v prihodnosti, a zavedati se moramo, da ni nič dokončnega, da imamo še vedno svobodno voljo in da s svojimi mislimi, besedami in dejanji sproti ustvarjamo novo karmo – ne glede na to, kaj vam reče vedeževalec, astrolog ali kdo drug. Bistvo je v odgovornosti, ki jo moramo prevzeti nase.«

 

»Pravo vprašanje ni, ali se bo moj nekdanji vrnil k meni, temveč kaj bom spremenila pri sebi, da bom našla srečo v ljubezni.«

Kot pravi Špela, si še vedno veliko ljudi želi rešitev od zunaj. »To je podobno, kot če nas boli glava – pojemo tabletko in vse skupaj pozabimo, namesto da bi poiskali vzrok za glavobol. Vprašati bi se morali, ali nas morda glava boli, ker smo nekoga obsojali, ker imamo konfliktne odnose v družini in se nam je na čustvenem ali duhovnem telesu toliko vsega nabralo, da se nam to na telesni ravni izraža z bolečino ali boleznijo. Ko vzamemo tabletko, vzrok potisnemo še globlje, bolezen lahko premaknemo na kakšen organ ali naprej, v naslednje življenje. To je potuha, da spet ne brskamo po sebi, kar pa je najpomembneje – to in zavedanje, da od zunaj ni rešitve oziroma ni čarobne paličice.«

 

Če smo torej sami odgovorni za odpravljanje svojih težav, kaj lahko storimo pri sebi, da se bo nekaj spremenilo? »Pri svetovanju velikokrat slišim vprašanje, ali se bo moj nekdanji vrnil k meni. Jaz sicer lahko pogledam denimo v karte za tarot in vidim, kaj se lahko zgodi. A kot rečeno – nič ni dokončno. V resnici bi se morali vprašati, kaj spremeniti pri sebi, da bomo našli srečo v ljubezni. Ljudje se morajo zavedati, da je v njih moč, da je v njih volja in da morajo vedeti, kaj si želijo. Natančno vedeti: če bomo natančno vedeli, nam bo vesolje natančno to poslalo. Če si bomo nekega dne želeli nekaj in naslednji dan nekaj drugega, pa nam bo vesolje poslalo kaos. Nobena misel, nobena beseda, nobeno dejanje ne ostanejo skriti. Kar seješ, tudi žanješ. Vse se vrača, vse se obrača, vse se plača.«

 

Karma ni kazen!

 

Da pa ne bi prežvekovali samo večnih ljubezenskih zapletov, zaradi katerih tako veliko ljudi poišče nasvete vedeževalcev in astrologov, Špela v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za vse, kar mislimo in delamo, navaja primer starševstva. »Pomembno je že, v kakšnem odnosu sta oče in mama, ko je otrok spočet. Ni isto, če je ženska v zdravem partnerskem odnosu in se otroka veseli ali pa če se sprašuje, kaj ji je bilo tega treba. Pri obeh partnerjih je pomembno, kakšne podzavestne programe lahko prenašata na otroka. Če je oče alkoholik in je mama jezna nanj, ga obsoja, bo bitje, ki raste pod njenim srcem, prevzelo te destruktivne vzorce. Naletelo bo na partnerja, ki ga bo poniževal, imelo bo občutek, da ga bo nekdo zapustil, da ga nikoli ni nihče ljubil; strah ga bo življenja, našlo bo točno tako službo, da ga bodo v njej zafrkavali. To lahko traja leta in leta, destruktivni vzorci se krepijo, dokler stanje ne postane nemogoče in vendarle prepozna, kam ga vodijo njegovi podzavestni programi. Šele potem jih lahko začne spreminjati. To je zapleten in dolgotrajen proces, saj številne vzorce dobimo od svojih prednikov in jih nehote prenašamo na potomce. Vse to je naša karma, vendar karma ni kazen, ampak priložnost za spremembo.«

 

Prvi korak: odpustite! Čustva – strah, jeza, zamera, žalost – so ena najmočnejših energij in v čustvenem telesu se začne dogajati vse, kar potem vpliva na telo: strah vpliva denimo na ledvice in mehur, jeza na jetra. Predstavljajmo si, kaj se dogaja z nami, če leta in leta taka čustva, vso to močno energijo, tlačimo, da ne more nikamor! Nekje se je morala izraziti in najti pot na plan. Zelo velikokrat se to zgodi v obliki bolezni, torej je naše fizično telo tisti zadnji krik na pomoč, da moramo nekaj storiti. Sliši se hkrati zapleteno in preprosto: nič več tlačenja čustev, nič več kuhanja zamer, jeze, prevzemanja odgovornosti za vse. A kako se tega dejansko lotiti, kako preprečiti, da ne bi zaradi nakopičenih energij zboleli? »Prvi korak je, da odpustimo,« pravi Špela. »Odpustimo takrat, ko začutimo, da smo na to pripravljeni. Nobenega drugega recepta ni. Ljudje običajno razmišljajo o odpuščanju, ko opravljajo bilanco svojega življenja. Pred smrtjo se pomirijo, sprejmejo, da je vse tako, kot je bilo. Preprosto se s tem osvobodijo, a to spet naredijo sami, brez zunanje pomoči in nikoli ne na silo. Če rečemo, da skušamo odpustiti, to ni nič. To se nam lahko zgodi kar nekega lepega dne, ko spoznamo, da nismo več ujeti v nekdanje energije z osebo, ki nas je prizadela. Ko odpustimo še sebi, resnično lahko gremo naprej.

 

Samo razmišljati o odpuščanju prav tako ni nič. Srce moramo dejansko toliko odpreti, da brezpogojno sprejmemo človeka, ki nas je prizadel, in mu odpustimo. Najpomembneje pa je, da odpustimo sebi, ker smo bili jezni, užaljeni, prizadeti. Najbolj destruktivna med vsemi čustvi je užaljenost, saj se vedno vrača tistemu, ki je užaljen. Odpustiti sebi, ker sem bila zaradi nečesa užaljena, je bilo tudi meni resnično težko. A ko človeku to uspe, se mu odprejo vrata, saj ni več ujet v energije oseb in stanj. Če se ti zgodi huda življenjska travma, boš v to lahko vložil veliko čustev in jih v tistem trenutku zamrznil. Ker jih nisi razčistil, še vedno čutiš bolečino, še vedno ti misli uhajajo tja, še vedno del energije puščaš v preteklosti. Strah te je prihodnosti. In kaj ti potem ostane tukaj in zdaj? Kajti na voljo imamo samo ta trenutek, točno zdaj, tukaj uporabljamo svobodno voljo, pet minut nazaj je že preteklost. Samo v tem trenutku imaš možnost, da spreminjaš, pustiš, kar si naredil, česar nisi znal drugače narediti. Pri vsem, o čemer se odločamo, je najpomembneje, da ni občutka krivde, ampak občutek odgovornosti.«

 

Ali poznate svoj energijski potencial?

 

Odpuščanje je zaradi stvari, ki jih moramo prečistiti, mnogokrat zelo naporno tudi zato, ker nihče ne more odpustiti namesto nas. A ko nam uspe, smo v sebi mirni, uravnovešeni in se bolje počutimo. »Svojo usodo moramo sprejeti. Vsakdo se je rodil s kartami, s katerimi mora v življenju igrati. Ko se rodimo, stopimo na vlak življenja, od nas pa bo odvisno, kako bomo ta vlak usmerjali. Dobil bomo napotke, živeli bomo s karmo naroda države, v kateri smo se rodili; s karmo staršev, planeta, naša svobodna volja pa bo ta vlak usmerjala.

 

Poglejmo na primer z astrološkega vidika: nekdo, ki ima v rojstni karti močan Mars, bo lahko vrhunski športnik ali pa kriminalec – o tem odloča sam. Dobro bi bilo, da bi vsak človek vedel, kje je njegov energijski potencial. Ljudje pogosto ne živimo tistega, kar smo. Leta tečejo, mi pa smo vse bolj nesrečni in energijsko izčrpani. Res je, da se ljudje rodijo z boljšimi ali slabšimi kartami. Številni pravijo, ko jim gre v tem življenju slabo, da so morali biti res hudobni v prejšnjem, da so zdaj tako ‘kaznovani’. A ni tako. Izkušnjo si izbere duša: iz prejšnjega življenja lahko prinese dobro karmo, a se odloči, da bo v tem življenju počivala, uživala sadove prejšnjega dela. Nekdo, ki mora dejansko veliko predelati, se mora na primer naučiti sočutja, pa bo privabljal taka življenjska stanja, da se bo tega naučil. Tam, kjer je naša največja bolečina, je naš največji blagoslov; kjer je naša največja rana, tam smo sami sebi največji zdravitelji. Če zmoremo iz res hude bolečine, na primer ob izgubi otroka, pomagati drugim, potem smo naredili veliko. To sposobnost ima vsakdo izmed nas.«

 

Politiki so odsev vseh nas

 

Vsaka duša si skratka izbere kraj, čas rojstva, starše, državo, se pravi, da lahko govorimo o kolektivni karmi naroda. Kaj torej Špela poreče na to, da se večini Slovencev zdi vse gnilo v tej naši deželi? Pokvarjeni gospodarstveniki, pokvarjeni politiki. Kako si to razlaga? »V nacistični Nemčiji so imele nekatere duše izredno težko izkušnjo, ampak čim težjo izkušnjo imamo, tem hitreje napredujemo. Nekatere duše pridejo, da nas prizadenejo, nas nečesa naučijo. Narod je živo bitje. Vsi, ki smo se rodili v Sloveniji, smo tu z določeno nalogo. Te politike smo mi postavili na oblast. So odsev vseh nas in jih očitno potrebujemo za svoj razvoj. Sprejeti moramo, da se vse, kar se dogaja, dogaja z razlogom in da moramo to karmo, ki jo nosimo, predelati in končati. Slovenci smo se kot narod vedno nekomu podrejali, nismo se znali postaviti na noge. Zato se moramo naučiti postaviti meje, vstati in se postaviti zase. Kako dolgo se nas bo lahko teplo, ne znam odgovoriti, a sem prepričana, da se moramo enkrat naučiti reči ne, zdaj imamo tega dovolj! Ne bomo več sužnji! Ne smemo pa pozabiti, da se sicer strašansko pritožujemo, a če gremo v tujino, kmalu ugotovimo, da pri nas sploh ni tako slabo. Stvari moramo pogledati z drugega zornega kota, pregledati vse, kar imamo. Hvaležnost je zelo močna energija. Čim bolj bomo osredotočeni na to, kaj vse imamo, tem bolj bomo hvaležni. In bolj ko hvaležnost začutimo s srcem, več stanj bomo privabili v življenje, za katera bomo lahko hvaležni.«

 

 

Članek na njena.si.

TEKST: IRENA PIRMAN

FOTO: ŠIMEN ZUPANČIČ

 

 

 

SPREMENITE SVOJE ŽIVLJENJE- NA BOLJE!

Objavljeno na spletni strani e-utrip.si: četrtek, 07. april 2016 ob 09:15

 

Vsak človek ima moč in možnost, da spremeni svoje življenje na bolje!

 

»Vendar pa čarobna paličica za to ne obstaja,« doda Špela Poljanšek Klaneček, terapevtka karmične diagnostike, ki je s svojim znanjem, predanostjo in srčnostjo mnogim ljudem pomagala odkriti vzrok njihovih težav.

 

Kaj je karmična diagnostika?

 

Karmična diagnostika temelji na ozaveščanju človekovih travmatičnih doživetij, ki so vtisnjena v njegovo bio polje. Bio polje je informacijsko-energijska struktura, ki prežema vse, kar obstaja. Tisti, ki ima vstop v bio polje, ima dostop do vseh informacij. Karmična diagnostika gleda na človekovo življenje skozi karmo, oz. zakon vzroka in posledice. To pomeni, da se čisto vsako delovanje človeka, najsi bo to dobro ali slabo, vrača nazaj k človeku. Vse informacije o človeku, o njegovem telesnem in duševnem stanju se nahajajo v njegovem bio polju. Usposobljen terapevt karmične diagnostike je zmožen te informacije prebrati in tako odkriti vzrok za stvari, ki nas v življenju pestijo, pa naj bo to bolezen, ali pa težave v odnosih.

 

Metodo je razvil ruski krščanski duhovnik S.N. Lazarev, pri nas pa je eden najbolj cenjenih in vidnih predstavnikov te metode Marjan Ogorevc, pri katerem se je šolala tudi Špela. Že pri 15 letih ji je bilo, kot sama pravi, namenjeno, da je v roke dobila njegovo knjigo Karmična diagnostika, ki ji je odprla nova obzorja. Pot pa se je takrat šele začela. Leta 2010 se je vpisala na šolo za bioterapevte pri Marjanu Ogorevcu, od leta 2013 pa samostojno vodi terapije.

 

Kako lahko terapevt pomaga?

 

Čudežne metode ni. Človek se mora najprej sam odločiti, da si želi spremembe, terapevt pa ga pri tem energijsko podpre in ga vodi v t.i. procesu ozaveščanja. Gre za proces, v katerem človek ozavesti vse travme iz preteklosti ter škodljive vzorce in čustva, ki mu onemogočajo izpopolnjeno življenje, pa se jih včasih sploh ne zavedamo. Kaj so škodljivi vzorci in čustva? Vsekakor užaljenost, jeza, obsojanje sebe in drugih, kar kaže na ne sprejemanje sebe in okolice. Šele z ozaveščanjem problema lahko človek naredi korak naprej, saj je (že pregovorno) priznanje (oz. v našem primeru zavedanje) pot k ozdravitvi.

 

Kako izgleda poklic terapevta in s kakšnimi problemi ljudje navadno pridejo na terapijo?

 

»Moj poklic je moje življenje. Že od nekdaj so ljudje hodili k meni po nasvet, šele kasneje sem razumela, zakaj je temu tako. Delo, ki ga opravljam, me izpopolnjuje, preko njega rastem, se učim, ter spoznavam vedno nove dimenzije duhovnosti,« pravi Špela.

 

Ljudje se navadno odločimo za ukrepanje šele takrat, ko je situacija dovolj slaba, da nas prisili, da naredimo premik. Najsi bo to zdravje ali pa medsebojni odnosi. Vsekakor je potrebno vedeti, da bolezen ne nastane kar sama od sebe, temveč jo kreiramo sami z negativnimi čustvi in mislimi. Kot pojasnjuje Špela, k njej prihaja veliko ljudi, ki se »soočajo z raznimi strahovi, podzavestnimi prepričanji. Veliko je težav na partnerskem področju. Vsi pa iščejo sebe, predvsem pa svoj mir v duši.«

 

In kaj terapevtka Špela sporoča našim bralcem?

 

»Prevzemite odgovornost za svoje življenje, nikoli ne obupajte, predvsem pa ne pozabite, da ste živi z razlogom! Bodite hvaležni za vsak trenutek, ki vam je dan.«

 

AVTOR: EVA MORIC

 

Ne ezoterični aspirin, ampak garanje!

Objavljeno v reviji Lady: sreda, 16.4.2014

 

»Vsa naša dejanja v preteklih življenjih, usoda naših prednikov, čas bivanja v maternici, postavitev planetov v času rojstva – vse to vpliva na to, kdo smo,« trdijo številne filozofije. Mar je torej čudno, da se (včasih) počutimo izgubljeni, slabe volje, nesrečni pod težo vsega naštetega? Špela Poljanšek ponuja rešitev s pomočjo karmične diagnostike. O sebi pravi, da je bila že od ranega otroštva drugačna. Ni se hotela igrati z vrstniki, bila je bolj tiha in se je držala zase. »Mogoče sem zato dobila oznako, da sem čudna, vendar se s tem nisem ukvarjala, samo zamahnila sem z roko in si mislila: Ah, ti ljudje, bo že, bo že….« V Špelinem otroštvu je njeno mamo začela zanimati ezoterika, zato je tudi ona izvedela to in ono o njej, na primer o reikiju in astrologiji. »Spodbujala me je, naj prelistam njene učbenike in zvezke, a sem ji govorila: Mami, prosim, nehaj vendar. A na samem, ne da bi komu povedala, sem vseeno začela malo eksperimentirati z reikijem, in začutila določene energije,« zaradi kateri se je začela zavedati, da obstaja nekaj več, da ni vse tako, kot nas se učili v šoli ali doma, »da obstajajo stvari, ki so ljudem skrivnostne, nerazložljive, drugačne.« Kako se dokopati do njih, ni vedela, in v srednji šoli je ta svoja raziskovanja dala na stranski tir, »ker sem se hotela pač prilagoditi družbi.« Drugačna, kaj zato!

 

Po dvajsetem letu pa je spet začela iskati odgovore, »čeprav nisem točno vedela, kakšnih.« Začela je prebirati duhovne knjige, ki so po njenih besedah lahko zelo zavajujoče, saj privedejo do zasvojenosti: »Iščeš, iščeš in postaneš odvisen od iskanja. Vse knjige so na dolgo in široko razpredale o marsičem, a vzrokov, zakaj, kako, ni bilo nikjer, jaz pa sem iskala prav to.« Čez nekaj let je končno vzela v roke pravo, to je bila Karmična diagnostika Marjana Ogorevca, ki ji jo je nekoč že ponujala mama, a takrat jo je vztrajno zavračala. »Ob prebiranju Karmične diagnostike sem kar naenkrat začutila, da je to tisto pravo, začutila sem vibracijo, da so v njej določeni odgovori, da je vse, o čemer govori, smiselno. Vedela sem, da moram nujno priti do Marjana.«

 

Vpisala se je na njegovo šolo za bioterapevta, pred tem je obiskovala tudi tečaj za psihološko astrologijo, sicer pa je po izobrazbi ekonomistka. »Astrologija je super veda, ker je vse lepo razloženo, zakaj je nekaj tako, kot je, vendar te po mojem mnenju kot še številne druge omejuje. Pomaga, da vse ozavestiš, a ker si skoncentriran samo na eno stvar (vpliv zvezd na posameznika), si v bistvu omejen in ne prideš do česa novega.« V času obiskovanja Ogorevčeve šole je bila iniciirana v reiki 4 (je učiteljica reikija) in imela ob zaključku vso potrebno teorijo, »vendar moraš sam ugotoviti, kako jo boš uporabil in si jo razložil. Vse življenje se sprašuješ, kaj je tvoj namen in kaj je tvoj potencial. Meni se je na primer od nekdaj dogajalo, da so ljudje prihajali k meni po nasvet oziroma mi govorili o težavah. Bila sem v vlogi svetovalca, a sem to zavestno dojela šele čez čas. Na individualni obravnavi mi je Marjan rekel, da bi me postavil za svetovalca, a takrat vseeno še nisem razumela, kaj misli s tem. Sčasoma pa mi je postalo jasno ne le, kaj mi je hotel povedati, ampak da sem poslanstvo svetovalca opravljala ves čas, le na malce drugačen način. Zato sem si rekla, da moram slediti temu, kar sem, kljub temu, da sem se uprla vsemu in pustila redno službo. Rekla sem si, da ne glede na to, kako bo, si bom nekoč hvaležna. Če ne storiš tega, kar čutiš, enostavno umiraš.« In tako je počasi začela: pisati in zbirati pogum, da se javno izpostavi, da si upa biti, kar je: »Drugačna, pa kaj zato!«

 

Ni ezoteričnih aspirinov

 

Šola za bioterapevte zajema več načinov, od reikija, ekvilibrijuma do karmične diagnostike. Od posameznika je odvisno, kaj mu je bližje, »dejansko pa ni čarobne palice. Vse temelji na istem. Ko nas nekaj boli, gremo k zdravniku in ta nas zdravi simptomatsko in nam da proti bolečinam tableto. Za nekaj časa nas preneha boleti, vzrok pa smo potlačili, zato nas bo čez čas spet začelo boleti na istem mestu ali pa bo simptom izbruhnil drugje. Podoben pogled imajo nekateri pri duhovnosti: iščejo ezoterični aspirin, pustijo nekomu, da jim čisti čakre in podobno. A vse to je lahko zgolj kratkoročna rešitev, kajti SAM moraš nekaj narediti, SAM se moraš odločiti in sprejeti odgovornost za svoje življenje. To pa je seveda težko. Veliko lažje je slediti stereotipom, ki ti govorijo, da bo krasno. A dejstvo je , da vsak dobi točno tisto, kar si je prislužil. Z minulimi dejanji je ustvaril točno ta trenutek. Meni se zdi karminčna diagnostika najbolj etična, ker se morajo po njenih filozofiji ljudje zavedati, da so oni tisti, ki bodo določene stvari ozavestili in jih spremenili. Ko pridejo ljudje k meni na posvet, se morajo oni odločiti za spremembo, jaz sem zgolj tista, ki jim pomaga najti vzrok, nisem pa tista, ki bi zavajala oziroma dovajala in odvajala energijo. Kot sem že rekla, na ta način lahko narediš človeka odvisnega od tebe, ker mu izboljšaš simptome, dobiš denar in potem se vrtita v krogu. To, kar ljudje počnejo z mojo pomočjo, ni nekajminutno čaranje, ampak daljši proces, garaško delo na sebi. Dejansko se moraš odločiti, pogledat vase in si reči: Mejdun, kaj sem pa jaz tukaj naredil, da je tako, kot je.«

 

Ljudje k Špeli prihajajo iz različnih razlogov, na primer, ker jih je strah življenja. Formule, kako ve, kaj je z njimi narobe – ali je vzrok za težave v sedanjem trenutku, v prejšnjem življenju, v času v maternici – ne zna opisati z besedami. »Energijo preprosto začutim. Takoj ko s človekom spregovorim, pride do mene informacija. In če je informacija prava za tistega človeka, se bo v njegovem telesu vzpostavil nek energijski pretok. Vzrok za strah pred življenjem na primer lahko izvira že iz maternice, ker je imela mati konflikten odnos do očeta. Ker mama predstavlja zemljo, oče pa kozmos, bitje že v maternici goji zamero do vsega stvarstva, in ko se rodi, je lahko nagnjen k določenim stvarem. Če odkrijemo, da je vzrok težav tu, greva s tem človekom skozi proces ozaveščanja, osvobajanja, transformiranja energij, definirava travme, težke situacije, ki jih nekako podoživi, jih da iz sebe, blokade se sprostijo in potem pride do odpuščanja – sebi in drugim. Najboljši terapevt ti bo sprožil krizo, da začneš razmišljati drugače! Človek se mora odločiti, da bo od tega trenutka delal drugače. Za tisto, kar je bilo, že odplačuješ, zato se zdaj odloči, da boš sejal drugače. Vedno se moraš vprašati, kaj lahko dam, ne, kaj lahko dobim. Tako spreminjaš svojo karmo in svojo usodo. Kar si do zdaj delal, izkušnje, ki si jih dobil, si potreboval, da si dojel, da tega pravzaprav nočeš in da to ni dobro zate. Napake pač delamo, da se iz njih učimo.« Pri Špeli je potreben samo en obisk, saj strankam da vsa potrebna znanja, da delajo na sebi.

 

Po karminčni diagnostiki je torej človek živel že veliko prejšnjih življenj in v vsako povleče določeno karmo, ki jo duša razčiščuje: »V posameznem življenju si duša izbere le toliko karme, da odplača stare in si pridobi nove izkušnje. Nam kot dušam je bistvo samo, da napredujemo. Težjo izkušnjo, ko si izberemo, bolj bomo napredovali. Vedno dobimo samo tako lekcijo, ki jo lahko razrešimo. Zato se za ene ljudi zdi, da so v tem življenju na dopustu, drugi, da zelo trpijo.« Špela doda, da ni ne dobrih ne slabih stvari – oziroma povedano drugače: »Če ne greš skozi slabo, ne moreš ceniti dobro. Zato lahko tudi rečemo, da krivic pravzaprav ni, ker se nekaj enostavno mora zgoditi za razvoj duše.« Čeprav se sliši skoraj nemogoče, bi morali biti po njenem prepričanju hvaležni za vsako izkušnjo: »Kajti bolj ko si hvaležen, več situacij, za katere boš hvaležen, boš privlačil. In hvaležen bodi tudi za slabo, saj nas marsičesa uči.« Najpomembnejše med vsemi čustvi pa je sočutje: »To je koda, ki nas poveže z vsem, kar je. To ni usmiljenje, ker pri njem se ti podzavestno postaviš nad človeka, ampak sočustvovanje, sprejemanje in odpuščanje »

 

Avtor: Irena Pirman