S ponosom povem, da sem učiteljica 1.stopnje AEQ metode. Sledi opis na kakšen način vam lahko pomagam preko le te.
Več si preberite v povezavi: https://aeq.si/kaj-je-aeq-metoda/
Moje razmišljanje in izkušnje na temo AEQ metode:
Bolj, ko razmišljam o novih spoznanjih, več jih posledično tudi odkrivam.
Težko ovrednotim katera izmed njih so najbolj pomembna, a jih bom napisala tako kot čutim in tista, ki se mi v tem trenutku vrtijo v umu.
Prvo spoznanje, da je cilj sprememba podzavesti, da gremo stran iz krožnice, ki nas je pripeljala v okolje v katerem smo.
Drugo spoznanje, kako nam bolečina lahko koristi, če je le znamo njeno energijo potencialne zavesti spremeniti v strukturo. Da s samim užitkom nimamo dovolj visokih energij, da bi nekaj spremenili. Eno izmed zelo bolečih spoznanj zame, je tudi to, kako močno so nas starši »uničili«. Da pravzaprav vse tisto, kar očitajo svojemu lastnemu otroku, ki je njihova kreacija, ki bi »moral« biti vir brezpogojne ljubezni nosijo v sebi sami. Torej namesto, da želijo disciplinirati svojega otroka, bi morali najprej disciplinirati sami sebe. Znam si pojasniti, da se iz same ne moči v okolju ali situaciji rodi močno sovraštvo. To spoznanje, mi je razložilo marsikatero situacijo v kateri sem tudi sama čutila veliko nemoč. Sedaj vem, da moram to energijo sovraštva »pretvoriti« v energijo, ki mi bo pomagala odnos, zaradi katerega sem v teh čutenjih spraviti na višjo konstruktivno raven. In bo to energijo porabila s tem ciljem, kot pa da jo »kurim« s tekom. Vsak dan znova ugotavljam koliko stanj je običajnih ni pa normalnih. Poskušam ozavestiti, kdaj v odnosih igram vlogo žrtve, storilca ali rešitelja. In nenazadnje senzorno motorna amnezija. O tem bi lahko napisala roman. Poskušam ozavestiti vsak del svojega telesa in mu namenjati vedno več pozornosti. Poskušam biti čim bolj nežna do sebe, do svojih gibov. Spoznala sem, da moram jasno definirati kaj čutim in kako se ob tem počutim. Morda pa je eno najpomembnejše, kljub grdemu izrazu, da je bilo moje celo življenje do teh spoznanj »nateg«.
Špela Poljanšek Klaneček
Pomembno je, da ljudje začutijo, da sem ta proces zmogla prehoditi tudi sama, ker tako lažje z večjim sočutjem, ter čutenjem na podlagi lastnih izkušenj pomagam njim.
Ko skušam videti, oziroma ozavestiti, kako vidim vpliv naučenega oziroma sposobnosti pomagati drugim je spoznanje, da večjo ko imam težo kot učitelj lažje spreminjam orbito stranke, ter ji tako pomagam pri samem procesu. Imam močno zavedanje, da moram najprej pri sebi »urediti«, spremeniti oziroma narediti vse, kar bodo nekoč delale moje stranke. Pomembno je, da ljudje začutijo, da sem ta proces zmogla prehoditi tudi sama, ker tako lažje z večjim sočutjem, ter čutenjem na podlagi lastnih izkušenj pomagam njim. Zavedam se, da me bo poiskala stranka, ki potrebuje ravno mene, moj način delovanja in zavedanja, ter moje izkušnje. Kot učitelj ne smem imeti pretirano ali previsoko samozavedanje. Namen učitelja je vplivati na druge ljudi, zato da ga spodbudiš, navdušiš, ga podpreš, da se notranje zaveda, kako pomembno je, da se spremeni. Stranka se spremeni zaradi sobivanja z učiteljem. Potrebno pa je paziti, da nikoli ne prestopimo meje med učiteljem, ter rešiteljem. Konec koncev ljudje najbolj občudujejo rešitelje, ter imajo po le teh močno podzavestno potrebo. Zavedam se, da se sama spreminjam zato, da potem lahko učim druge, da se imajo možnost spremeniti tudi sami. Sami smo odgovorni, da spremenimo sebe, v to vložimo čas in energijo, da lahko tako spremenimo svojo usodo.
S spreminjanjem sebe razvijam več empatije, sočutja, ter tako lahko dodatno kot učiteljica tudi energijsko podprem svoje stranke. Sodobni čas od nas zahteva vedno hitrejši tempo. Vedno večje prilagajanje. S tem, ko več ne manipuliram z zakonom časa in gravitacije tudi strankam pomagam, da lažje vzpostavijo notranje ravnovesje, ter posledično ta »nori« svet nima na njih tako močnega vpliva.
Potrebno se je zavedati, da smo celota. Da je vse energija. Da energija naše duše oživlja fizično telo. Le v homeostazi, z močnim zavedanjem te povezave lahko ponovno najdemo pot k sebi. A naše fizično telo je gonilna sila s katero lahko doživljamo izkušnje v življenju. Treba mu je prisluhniti, si dovoliti ga začutiti, ter tako narediti majhen korak k spremembi, a velik za življenje vsakega posameznika.
Špela Poljanšek Klaneček
